Ni potrebe, da je vse na hitro. Dajmo se ustaviti, zadihati in uživati v trenutku.
Budilka. Dremež najmanj 3 krat in panika, ker je seveda že pozno. Hitro; kava, zajtrk, oblačenje in urejanje. Pa še za otroke in druge družinske člane je potrebno poskrbeti. Potem pa pot v službo. Gneča na cesti, nervoza, hupanje, neka splošna panika. Ker verjetno, smo vsi na istem. In potem, hitenje v službi, da roki ne pobegnejo, da bo šef ali šefica zadovoljen/-a, da bo vse tako kot mora biti. Ali pa kot bi naj bilo. In, ko je ura štiri ali pet: »Jees! Končno konec.« Hitro domov, hitro po otroke ali v trgovino. Hitro skuhat kosilo, mogoče že večerjo. Hitro sem, hitro tja. Vse na hitro, da bo tako kot bi naj bilo. In tako iz dneva v dan, iz tedna v mesec, v leta …
Ampak zakaj? Ni potrebe, da je vse na hitro. Dajmo se ustaviti, zadihati in uživati v trenutku. Ker prehitro mine in ker ga ne moremo ponovno doživeti. Pa če si še tako želimo.
Ustavimo se, sedimo na klopco ob reki. Prisluhnimo žvrgolenju ptic, opazujmo kako se sončni žarki lomijo na valovih reke. Kako svobodno letijo ptice, kako mirno plavajo labodi. Kako umirjena je narava.
Opazimo, kako veter nežno ziblje travne bilke, kako so zacveteli prvi zvončki. Zaznajmo kako čist je zrak v naravi in kako dobro dane globok umirjen vdih in dolg nežen izdih. Kako razbremeni skrbi in da novo, svežo energijo.
Privoščimo si vzeti trenutek zase. Za svoje telo, za svojo dušo. Pa če tudi je to minutka na dan.
Bodimo prisotni v trenutku.