Čuječnost

BLOG Odtenki življenja

Ustavi se, zadihaj in uživaj v trenutku

Ustavi se, zadihaj in uživaj v trenutku 1920 300 Odtenki življenja
Ni potrebe, da je vse na hitro. Dajmo se ustaviti, zadihati in uživati v trenutku.

Budilka. Dremež najmanj 3 krat in panika, ker je seveda že pozno. Hitro; kava, zajtrk, oblačenje in urejanje. Pa še za otroke in druge družinske člane je potrebno poskrbeti. Potem pa pot v službo. Gneča na cesti, nervoza, hupanje, neka splošna panika. Ker verjetno, smo vsi na istem. In potem, hitenje v službi, da roki ne pobegnejo, da bo šef ali šefica zadovoljen/-a, da bo vse tako kot mora biti. Ali pa kot bi naj bilo. In, ko je ura štiri ali pet: »Jees! Končno konec.« Hitro domov, hitro po otroke ali v trgovino. Hitro skuhat kosilo, mogoče že večerjo. Hitro sem, hitro tja. Vse na hitro, da bo tako kot bi naj bilo. In tako iz dneva v dan, iz tedna v mesec, v leta …

Ampak zakaj? Ni potrebe, da je vse na hitro. Dajmo se ustaviti, zadihati in uživati v trenutku. Ker prehitro mine in ker ga ne moremo ponovno doživeti. Pa če si še tako želimo.

Ustavimo se, sedimo na klopco ob reki. Prisluhnimo žvrgolenju ptic, opazujmo kako se sončni žarki lomijo na valovih reke. Kako svobodno letijo ptice, kako mirno plavajo labodi. Kako umirjena je narava.

Opazimo, kako veter nežno ziblje travne bilke, kako so zacveteli prvi zvončki. Zaznajmo kako čist je zrak v naravi in kako dobro dane globok umirjen vdih in dolg nežen izdih. Kako razbremeni skrbi in da novo, svežo energijo.

Privoščimo si vzeti trenutek zase. Za svoje telo, za svojo dušo. Pa če tudi je to minutka na dan.

 

Bodimo prisotni v trenutku.

BLOG Odtenki življenja

Umetnost brezdelja

Umetnost brezdelja 1920 300 Odtenki življenja

Brezdelje kot umetnost? Da, tako je, govorimo o veščini početi nič. Morda že v začetnih stavkih strižeš z ušesi in mršiš obrvi, a res je, sliši se precej nenavadno. Tvoja reakcija ni nič kaj neobičajnega, če predpostavimo, da moderni svet in naša družba v kateri živimo, spodbujata produktivnost, nenehen razvoj in napredek, aktivnost in uspešnost. Upira ter zgraža se nad vsem, kar na prvi vtis daje občutek pasivnosti. Brezdelje je enako pasivnost, kar je enako lenoba, lenoba pa ima negativno konotacijo. Vse je hitro, vse poenostavljeno, vse modernizirano; hitro in učinkovito je življenjski slog, ki ga živi velika večina. Jemo na hitro, družimo se na hitro, pospravljamo na hitro, dihamo hitro in plitvo, nekateri bi še spali hitreje, če bi se dalo. Bolj je polni urnik, več je opravil, bolj se počutimo produktivne in zadovoljne. Vse naokoli nas subtilna sporočila bombardirajo s tem, da moremo misliti podjetno, si pridobiti status, prestiž, da tudi nam lahko uspe kot je uspelo velikim, da moremo sanjati veliko (veliko pomeni običajno bogato) in tako dalje … in da zadostimo pritiskom družbe in posledično nas samih, se spravljamo (svoje psihološko, fiziološko, telesno, duhovno zdravje) na meje zmogljivega … dokler ne zbolimo, se psihično stremo, popustimo in se popolnoma pasiviziramo, ali pa tlačimo občutke in čustva s substancami in drugimi omamami, da se vendarle odrežemo od svoje človeškosti. No, nekateri zdržijo do konca (tako je vsaj videti na njihovih insta in fb profilih). Pa je res ves ta pritisk nase tako potreben?

In zato menim, da je brezdelje postala umetniška veščina. Ker je misel, da ne počnemo ničesar, težko razumljena. Kdaj ste nazadnje sedli, v želji, da bi počivali in ne pogledali na telefon, prižgali tv, vklopili radio, ali vzeli v roke knjige? Koliko časa je minilo preden ste začutili dolgčas, tesnobo, preganjalnih mislih, in posegli po mašilu?

Prijateljica ima mačko za hišno žival. Je prava kraljica spanja, crklanja, je gurmanska jedka, zvesta opazovalka narave, jasno izraža svoje potrebe, postavlja meje in uživa v trenutku. Je navdih in vzor, kako početi malo in hkrati biti prisoten v življenju s polno žlico. Ves živalski svet je v večjem stiku s sabo in življenjem, kot smo ljudje.  In zato menim, da si lahko vzamemo velik vzgled pri njih. Naj nas mačke, ptički, kužki in druge živalce učijo kako vaditi to veščino.

BLOG_Odtenki življenja

Planiranje novega leta (malo drugače)

Planiranje novega leta (malo drugače) 1920 300 Odtenki življenja

Ob začetku novega leta imamo pred seboj planerje, zvezke in koledarje s še ne popisanimi listi papirja. Po navadi imamo posebna pričakovanja za prihajajoče leto. Novo mero motivacije, idej, želja in ciljev, kako in kaj se bo odvilo in razvilo v obdobju, ki je pred nami. Rečeš si, da bo to leto vse drugače.

Zapišem si svoje želje in cilje na bel list papirja. Sprva gre hitro, nato vedno počasneje. Po nekaj stavkih in alinejah se pisalo ustavi. Še enkrat preletim spisek, ki vsebuje besedne zveze; zdrav način življenja, 8 ur spanca, težje naloge opravim najprej v dnevu, ob torkih telovadba, ob sredah post brez mesa in ogljikovih hidratov, ob četrtkih joga, pomemben sestanek naslednji mesec, ob 7 zjutraj odgovorim na maile, ob 8 pojem super hranljiv in zdrav zajtrk, rojstno dnevna zabava in nakup darila čez dva tedna, sobota dan pospravljanja. Odlično, zadovoljna, spravljeno je na papir, da mi ne gre preveč časa za razmišljanje kaj vse imam določen dan za opraviti. Odprem planer, pregledam, odkljukam. In potem si postavim vprašanje, za katerega si je vredno vzeti čas za razmislek; za kaj bom pa uporabila ta čas (govorim o tistih praznih prostorčkih med opravili)? Ali je najbolje, da zapolnim še to? Zapišem: počitek, telovadba, masaža, branje knjige. Odložim pisalo, pogledam še enkrat, vse je v črnilu. Nekaj pa mi vendarle ne paše, saj dobim občutek, da tekmujem s časom. Jaz proti minutam, uram, dnem, mesecem, kot da se mi mudi, da pridem do konca leta čim hitreje.  Ugotovim, da stremim k zaključku in tekmujem s stricem časom, premagujeva drug drugega, kdo bo koga. Torej nazaj… vprašam se še enkrat… kaj narediti s tistimi praznimi prostori? Kam se mi mudi in kaj zamujam, če enostavno ostane belina, praznina? Kaj se zgodi takrat?

Obrnem list nazaj na želje, katere želim, da se uresničijo v novem letu… kaj če zadevo obrnem in si predstavljam, da je že konec leta, se vprašam. Česa se bom takrat spominjala, so to opravljene obveznosti, priprava zdrave hrane ali ure posvečene telovadbi? Ne, niti ne. To je na planu, a ni v ospredju. Želim si, da se spominjam… noro lepega vonja pomladnega cvetja, svežega zraka, ki boža moj obraz po prespanem jutru. Petja ptic, ki so pokukale iz svojih gnezd in se veselijo novega dne. Dežne kaplje na oknu, ki polzi navzdol, kot solza po mojem licu. Tihih dni ob knjigi, vonju tiska in platnic, občutka, ko dvigneš noge in jih pokriješ z mehko odejo, ker se nikamor ne mudi. Sveče vonja vanilje. Objema prijatelja, toplega čvrstega objema, teh si želim mnogo. Vožnje s sanmi po pobeljeni pokrajini. Tega se veselim, tega si želim, v polni meri, čim več.

Naj te noge nosijo povsod koder si želiš, naj se pogled razprostira onkraj meja po širnem obzorju, naj tvoje telo zaplava v morju neskončnih možnosti.

Je nasprotje temu, da samo čim bolj produktivno preživimo leto. Je oda radosti življenju, da ga čimbolj polno in čutno živimo, ker se  v tej obliki več ne ponovi. Obveznosti, ki so se še pred nedavnim zdele visoko pomembne, postanejo malo manj pomembne in prioritete se obrnejo.

Spodbujam te, da se vprašaš tudi ti kaj je tisto, kar si želiš, da ostane v tvojem spominu in srcu ob koncu tega leta. Ni pomembno kako malo ali nepomembno se zdi. Tvoje leto je, ti živiš to življenje, zato si vzemi čas in prisluhni. Ne tekmuj s časom, ne želi si, da se prehitro konča. Bodi zavestno navzoč/a čim večkrat.

Najin trenutek

Najin trenutek 1920 300 Odtenki življenja

Lahko hitiš v prihodnost, vendar tam ne moreš živeti.

Lahko bežiš v preteklost, vendar je ta sestavljena iz spominov.

Lahko pa si polno navzoč v tem trenutku in resničnost živiš.

Najin prvi dokončan izdelek je ugledal luč sveta 21. decembra 2018. Nekaj, o čemer sva skupaj na glas sanjali že veliko časa. Se pogovarjali, dogovarjali, ustvarjali, prilagajali in primerjali, pa brisali in vstavljali tabele, grafe, papirje in slike in naposled se je izcimilo nekaj resnično fantastičnega. Prišlo je iz čisto lastne potrebe  in užitka po ustvarjanju. In kot izgovor, da se lahko Nina in Tina pogosteje podruživa in spijeva še kakšno kavo več. In tako je nastal ta projekt! Najino veselje je bilo nepopisno. Žrtvovali sva marsikatero prosto uro, čas s prijatelji in najinimi ljubljenimi in vse to je bilo pozabljeno takoj, ko sva držali v rokah najin prvi planer. In zdaj se je približeval najin dan D, ko bova dejansko šli na trg. Naslednji korak je bil poslikati najine prve izdelke. Ko sva takole, sprva še precej nerodno, a z veliko mero entuziazma in veselja, začeli izdelke postavljati na podlago, se zraven nekaj krat pošteno nasmejali, so v hipu minile skoraj 4 ure. Prizor, ki se mi je vtisnil v spomin v času, ki je kar zbezljal mimo… Nina stoji na stolu, od zgoraj navzdol nastavlja objektiv, da bi ujela popolno svetlobo in kot slike, jaz stojim spodaj, držim stol, premikam izdelke in jo pogledam navzgor… spogledava se. Spreletelo me je: “Saj slikava. Dejansko slikava. Zdaj, v tem trenutku se to dogaja. In vse diši po novih planerjih in sivki, ki se je raztresla po mizi.” Preprosto lep in pristen je bil ta trenutek.

Iskreno čudežno je, ko se dejansko zavedaš takih trenutkov. Čim več, čim pogosteje in čim bolj polnih in globokih, jih želiva tudi tebi!

Misli kot mehurčki

Misli kot mehurčki 1920 300 Odtenki življenja

Predstavljaj si misli kot milne mehurčke, ki plujejo po zraku okoli tebe. Nato se prvi zaleti v tvoje čelo. In drugi. Prišla je misel. Še ena. Opaziš jo. O čem govori, na kak način te skuša zapeljati vstran od trenutka v prihodnost ali preteklost?

Zdaj, ko jo zaznaš, pa imaš dve možnosti. Lahko se z mislijo poistovetiš in ji pustiš, da te zapelje. To je zelo pogosta odločitev, velikokrat se je niti ne zavedamo. Lahko pa misel zaznaš, jo vljudno pozdraviš in ji nežno pomahaš v slovo. In spustiš ta milni mehurček nazaj v zrak, da pluje naprej. Sliši se čisto enostavno, kajne da? Vendar pogosto se ti t. i. mehurčki prilepijo na naš nezavedni del, ker smo tako pač navajeni in nam je domače. Kaj predlagava? Pri opazovanju teh misli si lahko pomagaš na veliko načinov. Recimo, lahko se vedno znova opomniš in se vprašaš; od kot mi ta misel, a je res moja, od kot bi lahko prišla, se želim ukvarjati z njo ali mi trenutno služi? Vadiš lahko meditacijo ali posediš v tišini za nekaj trenutkov. Svoje misli si lahko tudi zapisuješ. Ali jih predihaš. Misel lahko na zabaven način tudi verbalno odženeš (recimo, kadar si sam/-a) tako, da jo nagovoriš in ji s kretnjo pomahaš v slovo (nekako tako: “Draga misel, hvala ti, da si prišla, razumem kaj želiš povedati, vendar ta trenutek te ne potrebujem, lahko odideš.”). Spoznavaj se in si sam/-a izberi zate primerno tehniko. Sprva bo šlo najbrž malo nerodno, skozi čas, pa bo postalo naravno in tudi zabavno!

Ključ je ponavljanje in opominjanje.

Eden od najinih predlogov, ki ti lahko pomaga je, da imaš okoli sebe drobne pozornosti, drobne detajle, ki te vračajo nazaj v trenutek. Če boš to naredil/a vsaj tu in tam, ko se spomniš (in če imaš v svojem domu, pisarni, delovnem okolju, avtu, torbi itd. kakšno stvar, ki te spomni na to, toliko bolje), se bo stanje skozi čas izboljšalo. In misli bodo postajale redkeje. Med eno in drugo bo več prostora.  Preverjeno 😉 

Vabljen/-a na virtualni sprehod po najini spletni strani odtenkizivljenja.si, kjer zate pripravljava nekaj zanimivih grafik in pomagal (zvezkov, beležk in drugih sladkorčkov), ki te bodo vračale v trenutek in te vedno znova spomnile na lepoto le-tega. ☺

Metuljaste misli

Metuljaste misli 1920 300 Odtenki življenja

Misli kot pisani metulji sredi pomladi, krožijo med nami. Bežijo sem in tja. Vsepovsod jih je polno. Misli o prihodnosti. Skrbi. Negativni glasovi. Prepričanja. Spomini iz preteklosti. Pretekle izkušnje. Dejanja, na katera bi najraje pozabili. Dogodki, ki se vrtijo vedno znova in znova. Vse to kot neskončno se ponavljajoč glasbeni hit, ki se predvaja po radiu te dni. Pa kaj je to? Zakaj nam ne dajo miru, zakaj si ne odpočijejo? Mar se nikdar ne utrudijo? Čemu sploh namen?

Naši misleči možgani so v pradavnini služili kot odločno orodje in orožje za preživetje naše človeške vrste. Miselno se prestavite 5000 ali več let nazaj, ko so vladale svetu mraz in veter, lakota in suša, plenilci, pomanjkanje toplote in vode. Nevarnosti iz vseh strani. In takrat, sredi vseh nevarnosti, škripanja zob od mraza in kruljenja želodca od silne lakote, se je utrnila misel. Morda prva. Kaj če bi si malo zakurili? Hudiča, če strela to zmore (učenje z opazovanjem), še zmorem to jaz, človek! Tako se je rodil misleči človek. Človek, ki je preživel med velikimi čekanastimi kosmatinci s svojo pretkanostjo. S svojo iznajdljivostjo. S svojimi spretnimi rokami. Učil se je iz napak in vedel kje v visokih travah prežijo nevarnosti. In se jim izognil. Kajti telesne moči, ki bi bile kos tem silam, ni imel. Lahko bi grizel v volkove, pa bi ga šape in čekani hitro onesposobile. Napravil je orožje, ostre in natančne sulice in puščice. Učil se je. Uporabljal svoj um. Misli. Začel je komunicirati. Iznajti jezik. Si zgraditi kočo, zakuriti ogenj, speči meso. Misli so odlično služile.

Zdaj pa se prestavimo v današnji čas. Tako kot vse, se je tudi človek skozi čas spreminjal, izpopolnjeval, dopolnjeval, rasel. Večal se je volumen možganov in misli so se množile. Naše kapacitete so se razvile. Vendar je (kot pri skoraj vsaki stvari) še druga plat medalje. Misli, ki se nenehno ponavljajo, možgani, ki neprestano delajo. Dokazano je, da se naše misli v večini ponavljajo. Pomeni, da okoli 90 procentov misli, ki si jih imel/a včeraj,  pridejo v ospredje tudi danes. Veliko jih je neuporabnih. Odvečna balast, ki otežuje naše življenje. Veliko jih je neresničnih. Ker ni več dejanskih groženj za človeka (pomeni, da ni več tolike nevarnosti, da te bo za prvim drevesom čakal panter in te požrl), si um nenehno namišlja grozeče scenarije.

Predstavljajte si Petro. Žensko v svojih zgodnjih tridesetih. Veliko truda vloži v delo, prostega časa ji primanjkuje. Zvečer utrujena  leže v posteljo k počitku. Zapre oči. Se pokrije z odejo. Iztegne vse štiri od sebe in postelja jo vabi v svojo mehkobo. Že skoraj je na oblaku, ki pelje v sanjsko deželo. Nato pa, hopa! … nekaj še gori … miselni računalnik. In ker je v prostoru tišina in mir … pride nad njo; Joj, že jutri imam ta dogodek v službi. Ta predstavitev me ubija. Od tega je odvisna moja kariera. Morem prepričati vodstvo, da so moje ideje odlične in si zaslužim povišico. Sem se pripravila dovolj dobro na sestanek? Morda bi morala še enkrat povaditi. Nadrejeni bodo ugotovili nepripravljenost. Če ne ugotovi  šef, pa zagotovo moja sluzasta sodelavka, ki mu trosi lepe poglede kot čokoladne mrvice na sladico. Nikdar mi ni bila všeč, ko sem jo prvič zagledala, sem vedela, da se bo zagrebla za isto delovno mesto kot jaz. In sploh kako se oblači, čisto preveč je izzivalna. Mar je všeč šefu njena izzivalna oprava? Sem morda oblačim preveč sproščeno? Zakaj si na zadnjih razprodajah nisem kupila nove obleke. Sicer pa, saj mi ne bi pristajala. Naj nisem tako postavna kot ona. Moram se posvetiti telovadbi ali začeti s fitnesom. Jutri zjutraj pred službo nič ne jem, da se mi ne vidi trebuh tako zelo. Pa če ga še malo povlečem noter. Oh, te blazinice me motijo že celo večnost. Ko se usedem mi trebuh definitivno visi preko gumba. Resnično bi mogla na dieto. In ko bom shujšala pet kilogramov, si grem po obleko. Ampak zagotovo jo bodo  takrat že razprodali. Kje še imajo podobne obleke … in tako Petro to večer misli zapeljujejo. Tone v brezno nedokončanih misli, brez da bi sploh kaj zaznala. Tako naenkrat stoji sredi nakupovalnega središča in išče primerno obleko za službo. Morda je zdaj že pri obleki za poroko prijateljice prihodnje leto. 😉 Mislim se pridružijo še čustva in občutki v telesu. Nato jo pritisne na stranišče (ker je medtem minilo že pol ure). Vstane se, predrami in ugotovi, da je žejna. Odpravi se v kuhinjo po kozarec pijače in se prebudi. Noč je šla rakom žvižgat.

Misli, ki so nepotrebne. Mar je res, da bi Petra ob pol 1 zjutraj lahko dejansko kaj naredila za sestanek naslednji dan? Ali bi bila morda boljša opcija, da bi ta miselni tok zaznala, ga odložila in se prepustila spancu? Zagotovo bi se prebudila spočita. Brez podočnjakov. Dogodek v službi bi stekel tako ali tako, ne glede na to, kolikor možnih scenarijev si je zamišljala prejšnjo noč. Se prepoznaš v Petri? Tudi tebe zapeljujejo misli?

Vendar vsi po vrsti vemo, da je lažje reči kot narediti (vsi po malem sočustvujemo s Petro). Pri Odtenkih življenja ti zato predlagava eno preprosto, a učinkovito tehniko ustavljanja misli – opazovanja le-teh. Poglej nanje kot na nekaj, kar je zunaj nas. Misli si lahko zapisuješ kot si zapisuješ opravila in sezname. To je eden od načinov, kako misel ulovimo. Da jo zapišemo. In ji tako odvzamemo velik del čustvenega naboja, ki ga prinaša s seboj. Vzemi kos papirja in pisalo ter začni. Poskusi in ustvari svoj način. Vabiva te, da si kmalu ogledaš beležke Odtenki Življenja, ki jih lahko uporabljaš za to preprosto, a učinkovito tehniko.

Uživaj v trenutku, metulji pa naj služijo samo kot inspiracija in barvitost v življenju, ne pa kot balast in teža.

Tren(utek) ali misel na temo Čuječnosti

Tren(utek) ali misel na temo Čuječnosti 1920 300 Odtenki življenja

Čuječnost. Biti v trenutku. Zdi se, da je trend takšen, da se vedno več ljudi srečuje s to praktično tehniko oziroma načinom življenja. V popularnost je tehniko popeljal Eckhart Tolle, obstaja pa še obilica njemu sorodnih strokovnjakov in duhovnih mojstrov, ki se poslužuje filozofije čuječnosti. S filozofijo čuječnosti oziroma mindfulness-a lahko veliko vzporednic potegnemo z zen budizmom, kundalini jogo, hinduizmom, v bistvu pa se čuječnost nahaja v sami esenci vseh starodavnih tradicij skozi zgodovino. Pa vendarle. Kaj je čuječnost? In še pomembneje, kako jo lahko človek s pridom uporablja na vsakodnevni bazi?

Čuječnostna tehnika se opira na filozofijo življenja v sedanjem trenutku. Opazovanje tega kar je, se tega tudi zavedati, doživljanje sprejeti in pri tem ostati neobsojajoč. Veliko o tem si lahko preberete v knjigah Eckharta Tolleja Zdaj!, Nova zemlja, in še veliko drugih tujih avtorjev opisuje čuječnost. Prav tako Slovenci ne zaostajamo za tujci, tako je dr. Černetič na temo čuječnosti objavil veliko zanimivih člankov, ki jih najdete na spletu, obstajajo tudi razna društva za osebno rast in krepitev čuječnosti, čuječnost pa uporablja tudi veliko psihoterapevtov pri svojem delu. Učinki te prakse so obvladovanje stresa, osebna rast, umirjenost, praktično pa lahko zagotavlja dolgotrajno spremembo v človekovem življenju na vseh področjih, saj se krepi tisti del v nas, ki opazuje (naše misli, naša prepričanja, naše vedenje, naše odzive na določeno vedenje drugih ljudi itd.). Je nasprotje življenja na avtopilotu. To si lahko predstavljamo kot da bi bili sestavljeni iz dveh delov – človeka, ki se mu določena situacija dogaja in človeka, ki ga v tem momentu opazuje. S tem krepi svoje zavedanje. Ni prepuščen milosti in nemilosti avtomatičnih dejanj in misli. Zveni komplicirano? No, zagotovo je potrebno za to nekaj vaje in stvar ne deluje čez noč. Morda se vam vendarle zdi vse skupaj tuje, new age-ersko, muha enodnevnica ali pa enostavno ne najdete časa, da se praktično spoznate s to tehniko. Morda ne razumete dodobra koncepta življenja po smernicah čuječnosti. Ste pa zagotovo čuječnost doživeli že sami! In vam ni iz tega bilo potrebno delati celotne znanosti. Recimo, spomnite se določenega trenutka v svojem življenju, ko ste se popolnoma predali določeni stvari. Morda igranju instrumenta. Poslušanju pesmi. Ob plesu in gibanju vašega telesa. Smehu z ljubljeno osebo. Trenutku v naravi, ki vam je vzel dih.

Po navadi pridejo ti trenutki zelo spontano, lahkotno, ni se vam treba pretirano truditi, se siliti, naprezati. Enostavno ste. Se spominjate trenutka, ko ste bili zaljubljeni in ste prejeli od ljubljene osebe poljub? Dvoje ustnic se dotakneta, nežno in čutno. Na delu je toliko občutkov  senzoričnih zaznav hkrati. Na koži se naježijo vse dlačice. Elektriki podoben tok steče po telesu, vznemirjajoč, nežen. Osebo vonjate, začutite dotik mehkobe ustnic na svojih. Dih na licih. Rdečico. Šibka kolena. In ste si takrat zaželeli, da bi trenutek trajal večno? Ni bilo preteklosti. Niti prihodnosti. Samo poljub. Takrat ste hkrati začutili vso barvitost, živost, vse odtenke življenja. In bilo je globoko. Polno. To je trenutek, ki ste ga vtisnili v spomin. Tale drobec opisa služi kot primer doživetja čuječnosti (hkrati vas je morda popeljal v prijeten spomin na določen poljub in pričaral nasmeh na vašem obrazu v tem trenutku, ko berete ta zapis). Življenja v polnosti.

Življenje sestavljajo trenutki. Vsi hrepenimo in sanjamo po velik doživetjih, takih res posebnih dogodkih kot so poroka, povišica, priznanje v šoli in službi, rojstvo otroka, zmagi in drugih, vendar so ti trenutki sorazmerno redki. Oziroma, so mejniki življenja. Vmes pa se prav tako dogaja življenje. In zato je vredno, da ne živimo samo za velike prelomnice in preostanek časa namenimo praznini, pač pa doživimo, kar se da veliko trenutkov, polnih.

Žal nas rutina vsakdana velikokrat prisili, da podobne modre besede hitro pozabimo. In verjamem, da če bi vas sredi plačevanja položnic, multitaskinga opravil, prepirov, muhastega razpoloženja, občutkov nemoči, žalosti in bolezni, takrat kdo poskušal opomniti da »ostanite v trenutku in neobsojajoče sprejemajte to plačevanje položnic, ta prepir, ta izbruh angine…« bi mu prisolili eno okoli kepe. Čuječe prisolili eno okoli kepe. Šalo na stran. Zagotovo ne moremo preklopiti v današnji družbi v vlogo zen mojstrov in posedati na skalah, opazovati ptice in gore, vsaj za večino to ni mogoče. In to tudi ni smisel uvajanja čuječnosti v vsakdan.  Lahko pa si življenje vsaj olajšamo, polepšamo, poglobimo in osmislimo. Z drobnimi pozornostmi, opomniki, vsakodnevnimi malenkostmi, ki nas vedno znova opominjajo, da je potrebno izkoristiti trenutek in biti v njem polno navzoč.

 

 

Nastavitve zasebnosti

Ta spletna stran uporablja piškotke, da vam lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo.

Piškotki so majhne besedilne datoteke, ki jih večina spletnih mest shrani v naprave, s katerimi uporabniki dostopajo do medmrežja, da lahko prepozna posamezne naprave, ki so jih uporabniki uporabili pri dostopu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom brskalnika. Uporabnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči.

 

Piškotki na tej spletni strani se uporabljajo za spremljanje statistike obiska te spletne strani, ohranitev uporabniških nastavitev ter omogočajo sledenje in posredovanje anonimnih podatkov aplikacijam kot je Google Analytics in Facebook Pixel. Piškotki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo brskanja po spletu. Če bi jih želeli onemogočiti, je najučinkovitejši način, da spremenite nastavitve vašega brskalnika. Pomagate si lahko z navodili na angleški spletni strani About Cookies ali z zavihkom Pomoč v vašem spletnem brskalniku.

Tukaj lahko spremenite nastavitve zasebnosti in shranjevanja piškotkov.

Click to enable/disable Google Analytics tracking code.
Click to enable/disable Google Fonts.
Click to enable/disable Google Maps.
Click to enable/disable video embeds.
Ta stran uporablja piškotke, ki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo. Potrdite beleženje piškotkov ali uredite nastavitve vaše zasebnosti.