Čuječnost

Brezdelje kot umetnost? Da, tako je, govorimo o veščini početi nič. Morda že v začetnih stavkih strižeš z ušesi in mršiš obrvi, a res je, sliši se precej nenavadno. Tvoja reakcija ni nič kaj neobičajnega, če predpostavimo, da moderni svet in naša družba v kateri živimo, spodbujata produktivnost, nenehen razvoj in napredek, aktivnost in uspešnost. Upira ter zgraža se nad vsem, kar na prvi vtis daje občutek pasivnosti. Brezdelje je enako pasivnost, kar je enako lenoba, lenoba pa ima negativno konotacijo. Vse je hitro, vse poenostavljeno, vse modernizirano; hitro in učinkovito je življenjski slog, ki ga živi velika večina. Jemo na hitro, družimo se na hitro, pospravljamo na hitro, dihamo hitro in plitvo, nekateri bi še spali hitreje, če bi se dalo. Bolj je polni urnik, več je opravil, bolj se počutimo produktivne in zadovoljne. Vse naokoli nas subtilna sporočila bombardirajo s tem, da moremo misliti podjetno, si pridobiti status, prestiž, da tudi nam lahko uspe kot je uspelo velikim, da moremo sanjati veliko (veliko pomeni običajno bogato) in tako dalje … in da zadostimo pritiskom družbe in posledično nas samih, se spravljamo (svoje psihološko, fiziološko, telesno, duhovno zdravje) na meje zmogljivega … dokler ne zbolimo, se psihično stremo, popustimo in se popolnoma pasiviziramo, ali pa tlačimo občutke in čustva s substancami in drugimi omamami, da se vendarle odrežemo od svoje človeškosti. No, nekateri zdržijo do konca (tako je vsaj videti na njihovih insta in fb profilih). Pa je res ves ta pritisk nase tako potreben?

In zato menim, da je brezdelje postala umetniška veščina. Ker je misel, da ne počnemo ničesar, težko razumljena. Kdaj ste nazadnje sedli, v želji, da bi počivali in ne pogledali na telefon, prižgali tv, vklopili radio, ali vzeli v roke knjige? Koliko časa je minilo preden ste začutili dolgčas, tesnobo, preganjalnih mislih, in posegli po mašilu?

Prijateljica ima mačko za hišno žival. Je prava kraljica spanja, crklanja, je gurmanska jedka, zvesta opazovalka narave, jasno izraža svoje potrebe, postavlja meje in uživa v trenutku. Je navdih in vzor, kako početi malo in hkrati biti prisoten v življenju s polno žlico. Ves živalski svet je v večjem stiku s sabo in življenjem, kot smo ljudje.  In zato menim, da si lahko vzamemo velik vzgled pri njih. Naj nas mačke, ptički, kužki in druge živalce učijo kako vaditi to veščino.

Misli kot pisani metulji sredi pomladi, krožijo med nami. Bežijo sem in tja. Vsepovsod jih je polno. Misli o prihodnosti. Skrbi. Negativni glasovi. Prepričanja. Spomini iz preteklosti. Pretekle izkušnje. Dejanja, na katera bi najraje pozabili. Dogodki, ki se vrtijo vedno znova in znova. Vse to kot neskončno se ponavljajoč glasbeni hit, ki se predvaja po radiu te dni. Pa kaj je to? Zakaj nam ne dajo miru, zakaj si ne odpočijejo? Mar se nikdar ne utrudijo? Čemu sploh namen?

Naši misleči možgani so v pradavnini služili kot odločno orodje in orožje za preživetje naše človeške vrste. Miselno se prestavite 5000 ali več let nazaj, ko so vladale svetu mraz in veter, lakota in suša, plenilci, pomanjkanje toplote in vode. Nevarnosti iz vseh strani. In takrat, sredi vseh nevarnosti, škripanja zob od mraza in kruljenja želodca od silne lakote, se je utrnila misel. Morda prva. Kaj če bi si malo zakurili? Hudiča, če strela to zmore (učenje z opazovanjem), še zmorem to jaz, človek! Tako se je rodil misleči človek. Človek, ki je preživel med velikimi čekanastimi kosmatinci s svojo pretkanostjo. S svojo iznajdljivostjo. S svojimi spretnimi rokami. Učil se je iz napak in vedel kje v visokih travah prežijo nevarnosti. In se jim izognil. Kajti telesne moči, ki bi bile kos tem silam, ni imel. Lahko bi grizel v volkove, pa bi ga šape in čekani hitro onesposobile. Napravil je orožje, ostre in natančne sulice in puščice. Učil se je. Uporabljal svoj um. Misli. Začel je komunicirati. Iznajti jezik. Si zgraditi kočo, zakuriti ogenj, speči meso. Misli so odlično služile.

Zdaj pa se prestavimo v današnji čas. Tako kot vse, se je tudi človek skozi čas spreminjal, izpopolnjeval, dopolnjeval, rasel. Večal se je volumen možganov in misli so se množile. Naše kapacitete so se razvile. Vendar je (kot pri skoraj vsaki stvari) še druga plat medalje. Misli, ki se nenehno ponavljajo, možgani, ki neprestano delajo. Dokazano je, da se naše misli v večini ponavljajo. Pomeni, da okoli 90 procentov misli, ki si jih imel/a včeraj,  pridejo v ospredje tudi danes. Veliko jih je neuporabnih. Odvečna balast, ki otežuje naše življenje. Veliko jih je neresničnih. Ker ni več dejanskih groženj za človeka (pomeni, da ni več tolike nevarnosti, da te bo za prvim drevesom čakal panter in te požrl), si um nenehno namišlja grozeče scenarije.

Predstavljajte si Petro. Žensko v svojih zgodnjih tridesetih. Veliko truda vloži v delo, prostega časa ji primanjkuje. Zvečer utrujena  leže v posteljo k počitku. Zapre oči. Se pokrije z odejo. Iztegne vse štiri od sebe in postelja jo vabi v svojo mehkobo. Že skoraj je na oblaku, ki pelje v sanjsko deželo. Nato pa, hopa! … nekaj še gori … miselni računalnik. In ker je v prostoru tišina in mir … pride nad njo; Joj, že jutri imam ta dogodek v službi. Ta predstavitev me ubija. Od tega je odvisna moja kariera. Morem prepričati vodstvo, da so moje ideje odlične in si zaslužim povišico. Sem se pripravila dovolj dobro na sestanek? Morda bi morala še enkrat povaditi. Nadrejeni bodo ugotovili nepripravljenost. Če ne ugotovi  šef, pa zagotovo moja sluzasta sodelavka, ki mu trosi lepe poglede kot čokoladne mrvice na sladico. Nikdar mi ni bila všeč, ko sem jo prvič zagledala, sem vedela, da se bo zagrebla za isto delovno mesto kot jaz. In sploh kako se oblači, čisto preveč je izzivalna. Mar je všeč šefu njena izzivalna oprava? Sem morda oblačim preveč sproščeno? Zakaj si na zadnjih razprodajah nisem kupila nove obleke. Sicer pa, saj mi ne bi pristajala. Naj nisem tako postavna kot ona. Moram se posvetiti telovadbi ali začeti s fitnesom. Jutri zjutraj pred službo nič ne jem, da se mi ne vidi trebuh tako zelo. Pa če ga še malo povlečem noter. Oh, te blazinice me motijo že celo večnost. Ko se usedem mi trebuh definitivno visi preko gumba. Resnično bi mogla na dieto. In ko bom shujšala pet kilogramov, si grem po obleko. Ampak zagotovo jo bodo  takrat že razprodali. Kje še imajo podobne obleke … in tako Petro to večer misli zapeljujejo. Tone v brezno nedokončanih misli, brez da bi sploh kaj zaznala. Tako naenkrat stoji sredi nakupovalnega središča in išče primerno obleko za službo. Morda je zdaj že pri obleki za poroko prijateljice prihodnje leto. 😉 Mislim se pridružijo še čustva in občutki v telesu. Nato jo pritisne na stranišče (ker je medtem minilo že pol ure). Vstane se, predrami in ugotovi, da je žejna. Odpravi se v kuhinjo po kozarec pijače in se prebudi. Noč je šla rakom žvižgat.

Misli, ki so nepotrebne. Mar je res, da bi Petra ob pol 1 zjutraj lahko dejansko kaj naredila za sestanek naslednji dan? Ali bi bila morda boljša opcija, da bi ta miselni tok zaznala, ga odložila in se prepustila spancu? Zagotovo bi se prebudila spočita. Brez podočnjakov. Dogodek v službi bi stekel tako ali tako, ne glede na to, kolikor možnih scenarijev si je zamišljala prejšnjo noč. Se prepoznaš v Petri? Tudi tebe zapeljujejo misli?

Vendar vsi po vrsti vemo, da je lažje reči kot narediti (vsi po malem sočustvujemo s Petro). Pri Odtenkih življenja ti zato predlagava eno preprosto, a učinkovito tehniko ustavljanja misli – opazovanja le-teh. Poglej nanje kot na nekaj, kar je zunaj nas. Misli si lahko zapisuješ kot si zapisuješ opravila in sezname. To je eden od načinov, kako misel ulovimo. Da jo zapišemo. In ji tako odvzamemo velik del čustvenega naboja, ki ga prinaša s seboj. Vzemi kos papirja in pisalo ter začni. Poskusi in ustvari svoj način. Vabiva te, da si kmalu ogledaš beležke Odtenki Življenja, ki jih lahko uporabljaš za to preprosto, a učinkovito tehniko.

Uživaj v trenutku, metulji pa naj služijo samo kot inspiracija in barvitost v življenju, ne pa kot balast in teža.