Stres

Vse ob svojem času

Vse ob svojem času 1920 300 Odtenki življenja

Ta, od človeške roke umetno ustvarjen svet, deluje po sistemu hitenja. Hitro je potrebno opraviti vse naloge. V najkrajšem možnem času želimo posrkati čim več informacij. Čim prej se oddaljiti od slabih občutkov in preiti k dobrim, nam narekuje nekaj v nas. Čimprej želimo do ugodja. Čimprej do uvida. Do razsvetljenja. Prehitevati želimo po levem pasu, ves čas, ne vedoč, da konstantna vožnja po levi povzroča ogromno količino stresa, za telo in psiho. Zakaj hitimo? Pogosto sami ne vemo. Ker pač tako je. Če hitimo, se ne rabimo soočiti sami s sabo, s svojo resničnostjo, s svojimi strahovi. Pogosto, kadar vsi tako neučakano hitimo in hlepimo, strah samo prehitimo. Strah ne razrešimo, ga ne prerastemo, samo bežimo pred njim. Ko tako bežimo, pa prehitimo hkrati vse dogodke in občutke, ki bi v nas utegnili pustiti pečat.

Ustavljati se in počivati, si dovoliti obsedeti in strmeti, obstati, zapreti oči, je nedopustno, odklonilno, lenobno, sramotno, nepodjetno, neproduktivno. Dokler naposled si ne dovolimo, pod krinko bolezni, depresivnega razpoloženja in/ali apatičnosti, se izmozgani zgruditi na tla. Pa vendar v svojem bistvu gre za odtujenost od sebe in od sveta.

Spet je tu narava tista, ki nas uči in opominja, da vse prihaja ob svojem času. Potrebno je negovati tudi potrpežljivosti in strpnosti. Ko je to zimo prišla med nas, s toplim vetrom, visoka temperatura, neobičajna za ta čas, se je narava začela prebujati, cveteti in se bohotiti. Prebudile so se drobne žuželke in druga majhna bitja. In potem je prišel mraz. Tiste neučakane cvetove in bitja, je mraz presenetil in so pomrle, odmrle. A vendar, narava se ne preda tako zlahka. Čaka, da ponovno posije sonce in veter prinese toplejše temperature. Kar je prehitro vzklilo, brez inkubacijske dobe, je odmrlo. Ostalo, je čakalo ali še čaka, na pravi trenutek. Kar je prehitro, ni zrelo in ni dobro. Je površno, krhko, brez zgodbe. Kar zori počasi, v skladu z letnimi časi in obdobji, je prilagojeno, prožno, resnično, sočno.

Vse traja svoj čas. Kot seme, ki smo ga posadili. Ne vidimo v globino zemlje, kako se širi, raste, napaja s hranili in vodo. In nekega dne, čisto počasi in neopazno, vzklije in nekaj novega, svežega, pokuka na plano.

Vzemimo si čas, da zori. Vsak po svoje, v svojem tempu. Naj v miru in tišini vzklije nova misel, nova zamisel, premik v nas, navdih.

Ko bo dozorelo, lahko uresničimo zadano in bo resnično dobro, takrat bo pustilo pečat.

BLOG Odtenki življenja

Ko ne gre vse po planu

Ko ne gre vse po planu 1920 300 Odtenki življenja
Radi planiramo. Tako je bolj pregledno. Radi imamo, kadar so narejeni načrti. Za dopust, za potovanje, za opravila naslednjega tedna. Načrtovanje za prihodnost. Plan obnove stanovanja, pleskanja sten, nakup pohištva, nakup dekorja. Plan hišnih opravil. Plan zdravih živil. Plan športnih aktivnosti. Koristno, zdravo, priporočljivo. A vsaka stvar ima svoje meje.

Spomnim se svojega otroštva in odhodov na morje. Neko obdobje smo na morje hodili dve družini, moja in stričeva. Sestrične smo se družile in bile najbolj vesele aktivnosti, morja, potapljanja, kartanja, sprehajanja po mestu, zvečer, po promenadi. Za nas je to bil čas brezskrbnosti, čas oddiha in sprostitve. Dve družini, dva ekstrema. Naša na eni strani, ki je pakirala zadnji hip, kjer smo še večer pred odhodom z odprtimi kovčki skakali sem in tja, iskali potapljaške maske in nabirali čiste brisače. Kaos, ki se je vendarle spreobrnil v red, ko so se zaprle zadnje zadrge na kovčkih. Na drugi strani družina, ki je imela splanirano vse. Vsa oblačila prijetno zložena, seznam nakupovanja, hrana, jedilnik.

In prav trn v peti je bil jedilnik. Točno se je vedlo, kdaj se bo jedlo in kaj se bo jedlo, odstopanj ni bilo. To bi bile nepotrebne kaprice. Pri tolikih članih, pri tolikih želodcih za nahranit, zelo priporočljivo. A rigidno, togo. Na mesto, da bi ta plan olajšal naše bivanje, ga je otežil. Ker se nismo znali orientirati po planu, pač pa smo se mu podredili. In je plan jedilnega menija kreiral naše bivanje na dopustu. Posledično je trpela klima med člani dopusta, predvsem otroci smo občasno trmarili, jokali in zahtevali priboljške tudi izven plana.

Banalna zgodba, pa vendar sporočilna. Načrtovanje je dobro, kadar olajša naše bivanje, kadar služi svojemu namenu. Postane pa naša jetniška celica, kadar se ga preveč oklepamo in se mu podredimo, da on določa naše življenje. Zakaj? Vse v življenju ne gre po planih, včasih se zgodijo nepredvidljive stvari, stran poti, ko nehote zavijemo iz avtoceste na stransko makadamsko pot. In se je potrebno prilagoditi. To je umetnost, iskanje ravnotežja. Nobena skrajnost ni priporočljiva, saj ne koristi, pač pa predstavlja stres za naše telo, za naše psihološko dobro počutje in za odnose.

It’s the art of holding on and letting go.

Prijetno, svobodno, prožno načrtovanje!

BLOG Odtenki življenja

Umetnost brezdelja

Umetnost brezdelja 1920 300 Odtenki življenja

Brezdelje kot umetnost? Da, tako je, govorimo o veščini početi nič. Morda že v začetnih stavkih strižeš z ušesi in mršiš obrvi, a res je, sliši se precej nenavadno. Tvoja reakcija ni nič kaj neobičajnega, če predpostavimo, da moderni svet in naša družba v kateri živimo, spodbujata produktivnost, nenehen razvoj in napredek, aktivnost in uspešnost. Upira ter zgraža se nad vsem, kar na prvi vtis daje občutek pasivnosti. Brezdelje je enako pasivnost, kar je enako lenoba, lenoba pa ima negativno konotacijo. Vse je hitro, vse poenostavljeno, vse modernizirano; hitro in učinkovito je življenjski slog, ki ga živi velika večina. Jemo na hitro, družimo se na hitro, pospravljamo na hitro, dihamo hitro in plitvo, nekateri bi še spali hitreje, če bi se dalo. Bolj je polni urnik, več je opravil, bolj se počutimo produktivne in zadovoljne. Vse naokoli nas subtilna sporočila bombardirajo s tem, da moremo misliti podjetno, si pridobiti status, prestiž, da tudi nam lahko uspe kot je uspelo velikim, da moremo sanjati veliko (veliko pomeni običajno bogato) in tako dalje … in da zadostimo pritiskom družbe in posledično nas samih, se spravljamo (svoje psihološko, fiziološko, telesno, duhovno zdravje) na meje zmogljivega … dokler ne zbolimo, se psihično stremo, popustimo in se popolnoma pasiviziramo, ali pa tlačimo občutke in čustva s substancami in drugimi omamami, da se vendarle odrežemo od svoje človeškosti. No, nekateri zdržijo do konca (tako je vsaj videti na njihovih insta in fb profilih). Pa je res ves ta pritisk nase tako potreben?

In zato menim, da je brezdelje postala umetniška veščina. Ker je misel, da ne počnemo ničesar, težko razumljena. Kdaj ste nazadnje sedli, v želji, da bi počivali in ne pogledali na telefon, prižgali tv, vklopili radio, ali vzeli v roke knjige? Koliko časa je minilo preden ste začutili dolgčas, tesnobo, preganjalnih mislih, in posegli po mašilu?

Prijateljica ima mačko za hišno žival. Je prava kraljica spanja, crklanja, je gurmanska jedka, zvesta opazovalka narave, jasno izraža svoje potrebe, postavlja meje in uživa v trenutku. Je navdih in vzor, kako početi malo in hkrati biti prisoten v življenju s polno žlico. Ves živalski svet je v večjem stiku s sabo in življenjem, kot smo ljudje.  In zato menim, da si lahko vzamemo velik vzgled pri njih. Naj nas mačke, ptički, kužki in druge živalce učijo kako vaditi to veščino.

Metuljaste misli

Metuljaste misli 1920 300 Odtenki življenja

Misli kot pisani metulji sredi pomladi, krožijo med nami. Bežijo sem in tja. Vsepovsod jih je polno. Misli o prihodnosti. Skrbi. Negativni glasovi. Prepričanja. Spomini iz preteklosti. Pretekle izkušnje. Dejanja, na katera bi najraje pozabili. Dogodki, ki se vrtijo vedno znova in znova. Vse to kot neskončno se ponavljajoč glasbeni hit, ki se predvaja po radiu te dni. Pa kaj je to? Zakaj nam ne dajo miru, zakaj si ne odpočijejo? Mar se nikdar ne utrudijo? Čemu sploh namen?

Naši misleči možgani so v pradavnini služili kot odločno orodje in orožje za preživetje naše človeške vrste. Miselno se prestavite 5000 ali več let nazaj, ko so vladale svetu mraz in veter, lakota in suša, plenilci, pomanjkanje toplote in vode. Nevarnosti iz vseh strani. In takrat, sredi vseh nevarnosti, škripanja zob od mraza in kruljenja želodca od silne lakote, se je utrnila misel. Morda prva. Kaj če bi si malo zakurili? Hudiča, če strela to zmore (učenje z opazovanjem), še zmorem to jaz, človek! Tako se je rodil misleči človek. Človek, ki je preživel med velikimi čekanastimi kosmatinci s svojo pretkanostjo. S svojo iznajdljivostjo. S svojimi spretnimi rokami. Učil se je iz napak in vedel kje v visokih travah prežijo nevarnosti. In se jim izognil. Kajti telesne moči, ki bi bile kos tem silam, ni imel. Lahko bi grizel v volkove, pa bi ga šape in čekani hitro onesposobile. Napravil je orožje, ostre in natančne sulice in puščice. Učil se je. Uporabljal svoj um. Misli. Začel je komunicirati. Iznajti jezik. Si zgraditi kočo, zakuriti ogenj, speči meso. Misli so odlično služile.

Zdaj pa se prestavimo v današnji čas. Tako kot vse, se je tudi človek skozi čas spreminjal, izpopolnjeval, dopolnjeval, rasel. Večal se je volumen možganov in misli so se množile. Naše kapacitete so se razvile. Vendar je (kot pri skoraj vsaki stvari) še druga plat medalje. Misli, ki se nenehno ponavljajo, možgani, ki neprestano delajo. Dokazano je, da se naše misli v večini ponavljajo. Pomeni, da okoli 90 procentov misli, ki si jih imel/a včeraj,  pridejo v ospredje tudi danes. Veliko jih je neuporabnih. Odvečna balast, ki otežuje naše življenje. Veliko jih je neresničnih. Ker ni več dejanskih groženj za človeka (pomeni, da ni več tolike nevarnosti, da te bo za prvim drevesom čakal panter in te požrl), si um nenehno namišlja grozeče scenarije.

Predstavljajte si Petro. Žensko v svojih zgodnjih tridesetih. Veliko truda vloži v delo, prostega časa ji primanjkuje. Zvečer utrujena  leže v posteljo k počitku. Zapre oči. Se pokrije z odejo. Iztegne vse štiri od sebe in postelja jo vabi v svojo mehkobo. Že skoraj je na oblaku, ki pelje v sanjsko deželo. Nato pa, hopa! … nekaj še gori … miselni računalnik. In ker je v prostoru tišina in mir … pride nad njo; Joj, že jutri imam ta dogodek v službi. Ta predstavitev me ubija. Od tega je odvisna moja kariera. Morem prepričati vodstvo, da so moje ideje odlične in si zaslužim povišico. Sem se pripravila dovolj dobro na sestanek? Morda bi morala še enkrat povaditi. Nadrejeni bodo ugotovili nepripravljenost. Če ne ugotovi  šef, pa zagotovo moja sluzasta sodelavka, ki mu trosi lepe poglede kot čokoladne mrvice na sladico. Nikdar mi ni bila všeč, ko sem jo prvič zagledala, sem vedela, da se bo zagrebla za isto delovno mesto kot jaz. In sploh kako se oblači, čisto preveč je izzivalna. Mar je všeč šefu njena izzivalna oprava? Sem morda oblačim preveč sproščeno? Zakaj si na zadnjih razprodajah nisem kupila nove obleke. Sicer pa, saj mi ne bi pristajala. Naj nisem tako postavna kot ona. Moram se posvetiti telovadbi ali začeti s fitnesom. Jutri zjutraj pred službo nič ne jem, da se mi ne vidi trebuh tako zelo. Pa če ga še malo povlečem noter. Oh, te blazinice me motijo že celo večnost. Ko se usedem mi trebuh definitivno visi preko gumba. Resnično bi mogla na dieto. In ko bom shujšala pet kilogramov, si grem po obleko. Ampak zagotovo jo bodo  takrat že razprodali. Kje še imajo podobne obleke … in tako Petro to večer misli zapeljujejo. Tone v brezno nedokončanih misli, brez da bi sploh kaj zaznala. Tako naenkrat stoji sredi nakupovalnega središča in išče primerno obleko za službo. Morda je zdaj že pri obleki za poroko prijateljice prihodnje leto. 😉 Mislim se pridružijo še čustva in občutki v telesu. Nato jo pritisne na stranišče (ker je medtem minilo že pol ure). Vstane se, predrami in ugotovi, da je žejna. Odpravi se v kuhinjo po kozarec pijače in se prebudi. Noč je šla rakom žvižgat.

Misli, ki so nepotrebne. Mar je res, da bi Petra ob pol 1 zjutraj lahko dejansko kaj naredila za sestanek naslednji dan? Ali bi bila morda boljša opcija, da bi ta miselni tok zaznala, ga odložila in se prepustila spancu? Zagotovo bi se prebudila spočita. Brez podočnjakov. Dogodek v službi bi stekel tako ali tako, ne glede na to, kolikor možnih scenarijev si je zamišljala prejšnjo noč. Se prepoznaš v Petri? Tudi tebe zapeljujejo misli?

Vendar vsi po vrsti vemo, da je lažje reči kot narediti (vsi po malem sočustvujemo s Petro). Pri Odtenkih življenja ti zato predlagava eno preprosto, a učinkovito tehniko ustavljanja misli – opazovanja le-teh. Poglej nanje kot na nekaj, kar je zunaj nas. Misli si lahko zapisuješ kot si zapisuješ opravila in sezname. To je eden od načinov, kako misel ulovimo. Da jo zapišemo. In ji tako odvzamemo velik del čustvenega naboja, ki ga prinaša s seboj. Vzemi kos papirja in pisalo ter začni. Poskusi in ustvari svoj način. Vabiva te, da si kmalu ogledaš beležke Odtenki Življenja, ki jih lahko uporabljaš za to preprosto, a učinkovito tehniko.

Uživaj v trenutku, metulji pa naj služijo samo kot inspiracija in barvitost v življenju, ne pa kot balast in teža.

 

 

Nastavitve zasebnosti

Ta spletna stran uporablja piškotke, da vam lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo.

Piškotki so majhne besedilne datoteke, ki jih večina spletnih mest shrani v naprave, s katerimi uporabniki dostopajo do medmrežja, da lahko prepozna posamezne naprave, ki so jih uporabniki uporabili pri dostopu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom brskalnika. Uporabnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči.

 

Piškotki na tej spletni strani se uporabljajo za spremljanje statistike obiska te spletne strani, ohranitev uporabniških nastavitev ter omogočajo sledenje in posredovanje anonimnih podatkov aplikacijam kot je Google Analytics in Facebook Pixel. Piškotki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo brskanja po spletu. Če bi jih želeli onemogočiti, je najučinkovitejši način, da spremenite nastavitve vašega brskalnika. Pomagate si lahko z navodili na angleški spletni strani About Cookies ali z zavihkom Pomoč v vašem spletnem brskalniku.

Tukaj lahko spremenite nastavitve zasebnosti in shranjevanja piškotkov.

Click to enable/disable Google Analytics tracking code.
Click to enable/disable Google Fonts.
Click to enable/disable Google Maps.
Click to enable/disable video embeds.
Ta stran uporablja piškotke, ki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo. Potrdite beleženje piškotkov ali uredite nastavitve vaše zasebnosti.