Ob začetku novega leta imamo pred seboj planerje, zvezke in koledarje s še ne popisanimi listi papirja. Po navadi imamo posebna pričakovanja za prihajajoče leto. Novo mero motivacije, idej, želja in ciljev, kako in kaj se bo odvilo in razvilo v obdobju, ki je pred nami. Rečeš si, da bo to leto vse drugače.
Zapišem si svoje želje in cilje na bel list papirja. Sprva gre hitro, nato vedno počasneje. Po nekaj stavkih in alinejah se pisalo ustavi. Še enkrat preletim spisek, ki vsebuje besedne zveze; zdrav način življenja, 8 ur spanca, težje naloge opravim najprej v dnevu, ob torkih telovadba, ob sredah post brez mesa in ogljikovih hidratov, ob četrtkih joga, pomemben sestanek naslednji mesec, ob 7 zjutraj odgovorim na maile, ob 8 pojem super hranljiv in zdrav zajtrk, rojstno dnevna zabava in nakup darila čez dva tedna, sobota dan pospravljanja. Odlično, zadovoljna, spravljeno je na papir, da mi ne gre preveč časa za razmišljanje kaj vse imam določen dan za opraviti. Odprem planer, pregledam, odkljukam. In potem si postavim vprašanje, za katerega si je vredno vzeti čas za razmislek; za kaj bom pa uporabila ta čas (govorim o tistih praznih prostorčkih med opravili)? Ali je najbolje, da zapolnim še to? Zapišem: počitek, telovadba, masaža, branje knjige. Odložim pisalo, pogledam še enkrat, vse je v črnilu. Nekaj pa mi vendarle ne paše, saj dobim občutek, da tekmujem s časom. Jaz proti minutam, uram, dnem, mesecem, kot da se mi mudi, da pridem do konca leta čim hitreje. Ugotovim, da stremim k zaključku in tekmujem s stricem časom, premagujeva drug drugega, kdo bo koga. Torej nazaj… vprašam se še enkrat… kaj narediti s tistimi praznimi prostori? Kam se mi mudi in kaj zamujam, če enostavno ostane belina, praznina? Kaj se zgodi takrat?
Obrnem list nazaj na želje, katere želim, da se uresničijo v novem letu… kaj če zadevo obrnem in si predstavljam, da je že konec leta, se vprašam. Česa se bom takrat spominjala, so to opravljene obveznosti, priprava zdrave hrane ali ure posvečene telovadbi? Ne, niti ne. To je na planu, a ni v ospredju. Želim si, da se spominjam… noro lepega vonja pomladnega cvetja, svežega zraka, ki boža moj obraz po prespanem jutru. Petja ptic, ki so pokukale iz svojih gnezd in se veselijo novega dne. Dežne kaplje na oknu, ki polzi navzdol, kot solza po mojem licu. Tihih dni ob knjigi, vonju tiska in platnic, občutka, ko dvigneš noge in jih pokriješ z mehko odejo, ker se nikamor ne mudi. Sveče vonja vanilje. Objema prijatelja, toplega čvrstega objema, teh si želim mnogo. Vožnje s sanmi po pobeljeni pokrajini. Tega se veselim, tega si želim, v polni meri, čim več.
Naj te noge nosijo povsod koder si želiš, naj se pogled razprostira onkraj meja po širnem obzorju, naj tvoje telo zaplava v morju neskončnih možnosti.
Je nasprotje temu, da samo čim bolj produktivno preživimo leto. Je oda radosti življenju, da ga čimbolj polno in čutno živimo, ker se v tej obliki več ne ponovi. Obveznosti, ki so se še pred nedavnim zdele visoko pomembne, postanejo malo manj pomembne in prioritete se obrnejo.
Spodbujam te, da se vprašaš tudi ti kaj je tisto, kar si želiš, da ostane v tvojem spominu in srcu ob koncu tega leta. Ni pomembno kako malo ali nepomembno se zdi. Tvoje leto je, ti živiš to življenje, zato si vzemi čas in prisluhni. Ne tekmuj s časom, ne želi si, da se prehitro konča. Bodi zavestno navzoč/a čim večkrat.
