Radi planiramo. Tako je bolj pregledno. Radi imamo, kadar so narejeni načrti. Za dopust, za potovanje, za opravila naslednjega tedna. Načrtovanje za prihodnost. Plan obnove stanovanja, pleskanja sten, nakup pohištva, nakup dekorja. Plan hišnih opravil. Plan zdravih živil. Plan športnih aktivnosti. Koristno, zdravo, priporočljivo. A vsaka stvar ima svoje meje.
Spomnim se svojega otroštva in odhodov na morje. Neko obdobje smo na morje hodili dve družini, moja in stričeva. Sestrične smo se družile in bile najbolj vesele aktivnosti, morja, potapljanja, kartanja, sprehajanja po mestu, zvečer, po promenadi. Za nas je to bil čas brezskrbnosti, čas oddiha in sprostitve. Dve družini, dva ekstrema. Naša na eni strani, ki je pakirala zadnji hip, kjer smo še večer pred odhodom z odprtimi kovčki skakali sem in tja, iskali potapljaške maske in nabirali čiste brisače. Kaos, ki se je vendarle spreobrnil v red, ko so se zaprle zadnje zadrge na kovčkih. Na drugi strani družina, ki je imela splanirano vse. Vsa oblačila prijetno zložena, seznam nakupovanja, hrana, jedilnik.
In prav trn v peti je bil jedilnik. Točno se je vedlo, kdaj se bo jedlo in kaj se bo jedlo, odstopanj ni bilo. To bi bile nepotrebne kaprice. Pri tolikih članih, pri tolikih želodcih za nahranit, zelo priporočljivo. A rigidno, togo. Na mesto, da bi ta plan olajšal naše bivanje, ga je otežil. Ker se nismo znali orientirati po planu, pač pa smo se mu podredili. In je plan jedilnega menija kreiral naše bivanje na dopustu. Posledično je trpela klima med člani dopusta, predvsem otroci smo občasno trmarili, jokali in zahtevali priboljške tudi izven plana.
Banalna zgodba, pa vendar sporočilna. Načrtovanje je dobro, kadar olajša naše bivanje, kadar služi svojemu namenu. Postane pa naša jetniška celica, kadar se ga preveč oklepamo in se mu podredimo, da on določa naše življenje. Zakaj? Vse v življenju ne gre po planih, včasih se zgodijo nepredvidljive stvari, stran poti, ko nehote zavijemo iz avtoceste na stransko makadamsko pot. In se je potrebno prilagoditi. To je umetnost, iskanje ravnotežja. Nobena skrajnost ni priporočljiva, saj ne koristi, pač pa predstavlja stres za naše telo, za naše psihološko dobro počutje in za odnose.
It’s the art of holding on and letting go.
Prijetno, svobodno, prožno načrtovanje!