Brezdelje kot umetnost? Da, tako je, govorimo o veščini početi nič. Morda že v začetnih stavkih strižeš z ušesi in mršiš obrvi, a res je, sliši se precej nenavadno. Tvoja reakcija ni nič kaj neobičajnega, če predpostavimo, da moderni svet in naša družba v kateri živimo, spodbujata produktivnost, nenehen razvoj in napredek, aktivnost in uspešnost. Upira ter zgraža se nad vsem, kar na prvi vtis daje občutek pasivnosti. Brezdelje je enako pasivnost, kar je enako lenoba, lenoba pa ima negativno konotacijo. Vse je hitro, vse poenostavljeno, vse modernizirano; hitro in učinkovito je življenjski slog, ki ga živi velika večina. Jemo na hitro, družimo se na hitro, pospravljamo na hitro, dihamo hitro in plitvo, nekateri bi še spali hitreje, če bi se dalo. Bolj je polni urnik, več je opravil, bolj se počutimo produktivne in zadovoljne. Vse naokoli nas subtilna sporočila bombardirajo s tem, da moremo misliti podjetno, si pridobiti status, prestiž, da tudi nam lahko uspe kot je uspelo velikim, da moremo sanjati veliko (veliko pomeni običajno bogato) in tako dalje … in da zadostimo pritiskom družbe in posledično nas samih, se spravljamo (svoje psihološko, fiziološko, telesno, duhovno zdravje) na meje zmogljivega … dokler ne zbolimo, se psihično stremo, popustimo in se popolnoma pasiviziramo, ali pa tlačimo občutke in čustva s substancami in drugimi omamami, da se vendarle odrežemo od svoje človeškosti. No, nekateri zdržijo do konca (tako je vsaj videti na njihovih insta in fb profilih). Pa je res ves ta pritisk nase tako potreben?
In zato menim, da je brezdelje postala umetniška veščina. Ker je misel, da ne počnemo ničesar, težko razumljena. Kdaj ste nazadnje sedli, v želji, da bi počivali in ne pogledali na telefon, prižgali tv, vklopili radio, ali vzeli v roke knjige? Koliko časa je minilo preden ste začutili dolgčas, tesnobo, preganjalnih mislih, in posegli po mašilu?
Prijateljica ima mačko za hišno žival. Je prava kraljica spanja, crklanja, je gurmanska jedka, zvesta opazovalka narave, jasno izraža svoje potrebe, postavlja meje in uživa v trenutku. Je navdih in vzor, kako početi malo in hkrati biti prisoten v življenju s polno žlico. Ves živalski svet je v večjem stiku s sabo in življenjem, kot smo ljudje. In zato menim, da si lahko vzamemo velik vzgled pri njih. Naj nas mačke, ptički, kužki in druge živalce učijo kako vaditi to veščino.
