Vse ob svojem času

Vse ob svojem času

Vse ob svojem času 1920 300 Odtenki življenja

Ta, od človeške roke umetno ustvarjen svet, deluje po sistemu hitenja. Hitro je potrebno opraviti vse naloge. V najkrajšem možnem času želimo posrkati čim več informacij. Čim prej se oddaljiti od slabih občutkov in preiti k dobrim, nam narekuje nekaj v nas. Čimprej želimo do ugodja. Čimprej do uvida. Do razsvetljenja. Prehitevati želimo po levem pasu, ves čas, ne vedoč, da konstantna vožnja po levi povzroča ogromno količino stresa, za telo in psiho. Zakaj hitimo? Pogosto sami ne vemo. Ker pač tako je. Če hitimo, se ne rabimo soočiti sami s sabo, s svojo resničnostjo, s svojimi strahovi. Pogosto, kadar vsi tako neučakano hitimo in hlepimo, strah samo prehitimo. Strah ne razrešimo, ga ne prerastemo, samo bežimo pred njim. Ko tako bežimo, pa prehitimo hkrati vse dogodke in občutke, ki bi v nas utegnili pustiti pečat.

Ustavljati se in počivati, si dovoliti obsedeti in strmeti, obstati, zapreti oči, je nedopustno, odklonilno, lenobno, sramotno, nepodjetno, neproduktivno. Dokler naposled si ne dovolimo, pod krinko bolezni, depresivnega razpoloženja in/ali apatičnosti, se izmozgani zgruditi na tla. Pa vendar v svojem bistvu gre za odtujenost od sebe in od sveta.

Spet je tu narava tista, ki nas uči in opominja, da vse prihaja ob svojem času. Potrebno je negovati tudi potrpežljivosti in strpnosti. Ko je to zimo prišla med nas, s toplim vetrom, visoka temperatura, neobičajna za ta čas, se je narava začela prebujati, cveteti in se bohotiti. Prebudile so se drobne žuželke in druga majhna bitja. In potem je prišel mraz. Tiste neučakane cvetove in bitja, je mraz presenetil in so pomrle, odmrle. A vendar, narava se ne preda tako zlahka. Čaka, da ponovno posije sonce in veter prinese toplejše temperature. Kar je prehitro vzklilo, brez inkubacijske dobe, je odmrlo. Ostalo, je čakalo ali še čaka, na pravi trenutek. Kar je prehitro, ni zrelo in ni dobro. Je površno, krhko, brez zgodbe. Kar zori počasi, v skladu z letnimi časi in obdobji, je prilagojeno, prožno, resnično, sočno.

Vse traja svoj čas. Kot seme, ki smo ga posadili. Ne vidimo v globino zemlje, kako se širi, raste, napaja s hranili in vodo. In nekega dne, čisto počasi in neopazno, vzklije in nekaj novega, svežega, pokuka na plano.

Vzemimo si čas, da zori. Vsak po svoje, v svojem tempu. Naj v miru in tišini vzklije nova misel, nova zamisel, premik v nas, navdih.

Ko bo dozorelo, lahko uresničimo zadano in bo resnično dobro, takrat bo pustilo pečat.

 

 

Nastavitve zasebnosti

Ta spletna stran uporablja piškotke, da vam lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo.

Piškotki so majhne besedilne datoteke, ki jih večina spletnih mest shrani v naprave, s katerimi uporabniki dostopajo do medmrežja, da lahko prepozna posamezne naprave, ki so jih uporabniki uporabili pri dostopu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom brskalnika. Uporabnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči.

 

Piškotki na tej spletni strani se uporabljajo za spremljanje statistike obiska te spletne strani, ohranitev uporabniških nastavitev ter omogočajo sledenje in posredovanje anonimnih podatkov aplikacijam kot je Google Analytics in Facebook Pixel. Piškotki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo brskanja po spletu. Če bi jih želeli onemogočiti, je najučinkovitejši način, da spremenite nastavitve vašega brskalnika. Pomagate si lahko z navodili na angleški spletni strani About Cookies ali z zavihkom Pomoč v vašem spletnem brskalniku.

Tukaj lahko spremenite nastavitve zasebnosti in shranjevanja piškotkov.

Click to enable/disable Google Analytics tracking code.
Click to enable/disable Google Fonts.
Click to enable/disable Google Maps.
Click to enable/disable video embeds.
Ta stran uporablja piškotke, ki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo. Potrdite beleženje piškotkov ali uredite nastavitve vaše zasebnosti.